Pesmi in zgodbe naših stanovalcev

NAŠI STANOVALCI VAM PREDSTAVJAJO....

(Pesmi in zgodbe)

Med travniki in njivami

Moj ljubi drugi dom

Med travniki in njivami

Med njivami in travniki

pelje blatni kolovoz,

kjer nekoč me -dete malo-

oče dvignil je na voz.

Zdaj sem tu v beli sobi,

pod odejo hrepenenja,

na poslednjem kolovozu

svojega življenja.

In se spomnim domačije,

blagih bližnjih, ki jih ni.

Sanjam svetle žitne sanje,

svojih najbolj sončnih dni.

                                Angelca Fujs

MOJ LJUBI DRUGI DOM

V življenju sem se morala večkrat soočati s hudimi preizkušnjami, ki sem jih zmeraj nekako premagala z pozitivno naravnanostjo. Ker pa se v človeku nalagajo nepredelana poglavja, mi je začelo pešati zdravje. Vsak malo večji napor mi je že predstavljal nepremostljivo oviro. Morala sem prodati hišo. Dobro sem prenesla selitev v novo okolje in lepo urejeno novo domovanje. Kmalu sem spoznala nove ljudi in si pridobila nove prijatelje, vendar je bila skala, ki se je zvalila na mojo pot vseeno prevelika. Vse bolj so mi pešale moči. Še huje pa je bilo to, da sem imela silno daleč do zdravnika. Želela sem si v Dom, kjer bi imela varnost in oskrbo. Večkrat sem preverjala, če je kakšna prosta soba, saj sem bila že tri leta na čakalni listi. Vendar nič …

Izgubila sem dokaj močno samozavest in zaupanje v življenje. Pravzaprav niti prave volje do življenja ni bilo več.

Nekega sivega, turobnega novembrskega dne pa je vendarle spet posijalo sonce v moje življenje. Zazvonil je telefon in prijazen ženski glas mi reče:

»Sprostila se je lepa sobica v prvem nadstropju. Pridite si jo čim prej pogledat!«

Sprva sem pomislila, da sanjam. Ko pa sem le dojela, da gre zares, bi najraje poskočila od sreče, a sem bila preslabotna. Odkrevsala sem k prvima sosedoma v bloku, s katerima sem se v tem času že spoprijateljila. Zame sta bila izjemna človeka, odprtega srca. Rada bi sosedi, ki je odprla vrata, povedala vse v eni sapi, pa se mi je od presenečenja zapletal jezik:

»V Domu je prosta sobica. Zares!«

Soseda je sočutno vzdihnila in rekla:

»Že nekaj časa vas opazujem, res ste videti bolni. Z možem vas bova zagotovo pogrešala, a vam privoščim, da si opomorete … Samo pokličem v službo, se brž preoblečem in vas peljem v Dom.«

Med vožnjo sva bili redkobesedni. Obhajali so me mešani občutki, ki so jih vzbujale različne misli, kot:

»Končno je prišla rešitev!«

»Po drugi strani pa:

»Ali je verjeti nekaterim ljudem, ki nergajo in znajo le grdo obrekovati življenje v Domovih za ostarele. In, če se odločim, da ostanem v Domu, se letos selim že drugič. Kar za človeka v letih niso mačje solze. Toda, saj nimam druge izbire. Še dobro, da sem pravočasno vložila prošnjo za namestitev … « sem pomislila, ko sem na pol zasanjana zagledala pred sabo zgradbo z napisom DOM DANICE VOGRINEC, enota Tabor.

Že prvi stik z Domom me je presenetil.

Prijazna socialna delavka mi je pokazala sobico in vprašala:

»Vam je všeč? Se boste odločili? Če se ne boste, čaka nanjo dolga vrsta.«

»Sobica je čudovita,« sem ji odgovorila in se takoj odločila za bivanje v njej.

Ob prihodu v Dom sem bila prijetno presenečena že v avli. Simpatični receptor, ki je bil takrat v službi, je brž po prvem pozdravu prijazno vprašal:

»Vam pomagam?« Kot bi trenil, je pograbil prtljago, jo položil na voziček in jo odpeljal do dvigala. Pritisnil je na gumb dvigala, ki se je ustavilo v prvem nadstropju. Začudena in presenečena sem sama pri sebi zamrmrala:

»Tako prijaznih ljudi pa človek ne sreča vsak dan.«

Nisem še po imenu poznala prikupni sestri, ki sta me pospremili v čisto, prijetno opremljeno sobico. Takoj po sprejemu me je šefica odpeljala v jedilnico, kjer sem se spet srečala s prijazno osebo iz kuhinje. Pokazala mi je prosto mizo in stol, z besedami:

»Tukaj bo odslej vaš prostor.«

Predstavila sem se trem nekoliko starejšim damam. Ena od njih mi je z nasmehom na ustih rekla:

»Kaj pa vi delate tukaj? Saj ste še premladi za Dom.«

Druga pa se je predstavila:

»Jaz sem Rezi! Kmalu jih bom imela devetdeset. Tu nasproti mene je moja sestra Zvonka.«

Tretja, ki je kar žarela od pozitivne energije, pa je dejala:

»Jaz sem Ani! Gospa, ne bo vam žal, ker ste prišli v Dom, saj nam tukaj nič ne manjka. In mi potrebujemo takšne, ki s seboj prinesejo svežo moč. Sama že devetnajsto leto sedim na tem mestu. Želim vam dober tek in prijetno bivanje med nami!«

»Hvala!«, sem dahnila. Sama ne vem, kdaj je izginila neprijetna tesnoba v mojih prsih.

»Upam, da se bom med vami dobro počutila, saj doma ne morem več biti. Mladi so skoraj cele dneve v službi. Imajo zahtevno in odgovorno delo in danes skoraj vse službe zahtevajo celega človeka … jaz pa imam rada družbo in tudi pomoč že kdaj že pa kdaj potrebujem …«

Ko sem odložila žlico, sem malce v zadregi in nerodno pogledovala po jedilnici. Stanovalci so med jedjo glasno rožljali s priborom. Opazila sem, da je kar nekaj oči uprtih vame. In neki moški bas mi je 'udaril v uho':

»Ta pa je nova! Hm, ta pa tu v Domu ne bo dolgo sama!«

Čeprav se ta dan nisem ravno dobro počutila, mi je šlo na smeh. Pomislila sem:

-3-

»Ah, kaj si le ta mladenič s sivimi lasmi in s plešo na glavi predstavlja? Jaz sem vendar ves moški svet že davno odmislila, saj me tare preveč tegob.«

***

Kmalu sem spoznala, da sem obkrožena z zdravstvenim in negovalnim osebjem, ki mi je v vsakem trenutku pripravljeno pomagati po svojih najboljših močeh. Tudi zvonec za nujno pomoč je ob postelji. Obdaja me občutek varnosti in zadovoljstva. Vsak nov dan se prične prijazno, ko sestra vstopi v sobo kot sončni žarek in z nasmehom pozdravi:

»Dobro jutro! Ste dobro spali? Kako se počutite? Je kaj novega?«

In če kaj potrebujem, sledi odgovor:

»V redu, se vidimo!«

Kadar je potrebno, sestra z oddelka z vso vestnostjo poskrbi, da pride zdravnica v sobo in nudi primerno pomoč …

Dobila sem novo moč in vrnila se mi je volja do življenja. Udeležujem se različnih dejavnosti: od telovadbe, skupine za samopomoč, vaj za ohranjanje spomina, izletov, kolesarjenja, literarnih uric, branja, pisanja, tekmovanj, pa vse tja do medgeneracijskih druženj …

Obiskujem kulturne prireditve, tombolo, delovno terapijo … za katere poskrbi vestna delovna terapevtka s svojo ekipo in stanovalci doma.

***

Vsak dan znova se spominjam tudi svojih najbližjih, s katerimi smo si dolga leta delili veselje, žalost doživljali vzpone in padce. Mož in oče sta se že pred leti za zmeraj poslovila od našega skupnega doma. Za otroke in vnuke, ki jih ljubim iz vsega srca in se neizmerno veselim stikov z njimi, pa zmeraj znova trdim:

»Kri ni voda. Moji so in ostali bodo moji najdražji do zadnjega diha. Srčno rada sem bila z njimi, toda zavedam se, da imajo svoje skrbi in potrebe in jih preprosto ne želim obremenjevati …«

Vedno znova pa sem vesela, ko me obiščejo – ne le moji najožji, tudi mnogi drugi, s katerimi ohranjamo stike še iz mladosti; med njimi so nekdanje sošolke, sodelavke in prijateljice. Srečna sem, ker nisem pozabljena.

-4-

In ne le to. Poleg tistih, ki so mi stali ob strani tudi v težkih trenutkih, sem v Domu spoznala nove prijatelje in včasih se mi za nekatere zdi, da sem z njimi preživela vse življenje. Še najbolj pa me seveda veseli, da se tudi tukaj najdejo

sorodne duše in včasih zagori plamenček ljubezni med dvema, ki sta že skoraj pozabila na ta nagajiva in lepa čustva. In usoda je tako milostna z menoj, da mi sedaj prav tisti 'moški bas' nežno zaželi mirno noč in se z menoj veseli vsakega dneva.

***

»Oh, moj ljubi, dragi Dom. Zares rada te imam in vse vas, ki skrbite zame. Saj to je najlepši čas v mojem življenju. Živim mirno, brezskrbno življenje. Za vse, kar sem prej morala skrbeti sama, tukaj postorijo zaposleni, ki so s srcem in z dušo z nami, stanovalci …«

Angelca Fujs