Zgodovina domskega varstva starejših v Mariboru |
Maribor obstaja kot mesto že od leta 1254. Takrat je v njem živelo okoli tisoč ljudi. Življenjske in bivalne razmere v mestu so bile slabe, pač primerne takratnemu času. Zgodovinar Puff omenja, da je imel Maribor hiralnico že leta 1328, vendar njene lokacije ne navaja. Zgodovinski zapisi dvajset let pozneje poročajo, da je mariborski mestni pisar Benedikt Mother s svojo ženo Elizabeto pri deželnem - knežjem magistratu Marburg leta 1348 ustanovil mariborski meščanski špital (hiralnico). Bil je predhodnik bolnišnice, vanj pa so sprejemali le obubožane, bolne in stare meščane, kar pomeni, da je bil v večji meri socialna kot zdravstvena ustanova. Za preostale meščane tako ni bilo poskrbljeno ali pa samo delno v okviru priložnostne, zgolj karitativne dejavnosti, ko so zasebniki in samostani najrevnejšim dajali hrano in jih oskrbovali z najnujnejšim. Ta meščanski špital je deloval vse do 19. stoletja v današnji Poštni (Stolni) ulici na mestu, kjer stoji danes poštno poslopje (Pertl, 1991, str. 565 - 583).
Zaradi razvoja zdravstvenega varstva na vseh ravneh, skrbno organizirane dejavnosti zdravstvenega varstva ter ugodnih socialnih razmer se je življenjska doba podaljševala, posledično pa se je povečal delež ljudi, starih nad 65 let, tudi na mariborskem območju (tako kot povsod v razvitem svetu). Poraslo je tudi število kroničnih bolezni, ki spremljajo staranje. Čedalje večja je bila zaposlenost srednje generacije, zlasti žensk, ne le na urbanem območju, ampak tudi na podeželju. Starostniki so postajali vse bolj osamljeni in brez pomoči svojcev. Zaradi kroničnih bolezni so bili v veliki meri odvisni od tuje pomoči. Naraščale so potrebe po organiziranem varstvu starih ljudi v domovih. Tako so bila sedemdeseta in osemdeseta leta obdobje pospešene gradnje novih zmogljivosti tudi v Mariboru. |