Zgodovina domskega varstva starejših v Mariboru

Maribor obstaja kot mesto  že od leta 1254. Takrat je v njem živelo okoli tisoč ljudi. Življenjske in bivalne razmere v mestu so bile slabe, pač primerne takratnemu času. Zgodovinar Puff omenja, da je imel   Maribor hiralnico že leta 1328, vendar   njene lokacije ne navaja. Zgodovinski zapisi dvajset let pozneje poročajo, da je mariborski mestni pisar Benedikt Mother s svojo ženo Elizabeto pri deželnem - knežjem magistratu Marburg leta 1348 ustanovil mariborski meščanski špital (hiralnico). Bil je  predhodnik bolnišnice, vanj pa so sprejemali  le obubožane, bolne in stare meščane, kar pomeni, da je bil v večji meri socialna kot zdravstvena ustanova. Za preostale meščane tako  ni bilo poskrbljeno ali pa samo delno v okviru priložnostne, zgolj karitativne dejavnosti, ko so zasebniki in samostani najrevnejšim dajali hrano  in jih oskrbovali z najnujnejšim. Ta meščanski špital je deloval   vse do 19. stoletja v današnji Poštni (Stolni) ulici na mestu, kjer stoji danes poštno poslopje   (Pertl, 1991, str. 565 - 583).

Zaradi razvoja zdravstvenega varstva na vseh ravneh, skrbno organizirane dejavnosti zdravstvenega varstva ter ugodnih socialnih razmer se je življenjska doba podaljševala, posledično pa se je povečal delež ljudi, starih nad 65 let, tudi na mariborskem območju (tako kot povsod v razvitem svetu). Poraslo je tudi število kroničnih bolezni, ki spremljajo staranje. Čedalje večja je bila zaposlenost srednje generacije, zlasti žensk, ne le na urbanem območju, ampak tudi na podeželju. Starostniki so postajali vse bolj osamljeni in brez pomoči svojcev. Zaradi kroničnih bolezni so bili v veliki meri odvisni od tuje pomoči. Naraščale so potrebe po organiziranem varstvu starih ljudi v domovih. Tako so bila  sedemdeseta in osemdeseta leta  obdobje pospešene gradnje novih zmogljivosti tudi v Mariboru.

Na Pobrežju  so  leta 1974 zgradili nov dom z zmogljivostjo 240 postelj. Poimenovali so  ga  Dom upokojencev Danice Vogrinec Maribor. Dom nosi ime po zaslužni socialni in družbeno politični delavki, ki je s svojim delovanjem doprinesla   k razvoju institucionalnega varstva starostnikov na tem območju  največji delež. Nekaj oskrbovancev se je iz Viltuša preselilo v Maribor, veliko pa jih je ostalo v okolju, ki so ga bili vajeni. Bivalni prostori v novem domu so bili urejeni v koraku z razvojem časa in s prizadevanjem zaposlenih za izboljšanje počutja oskrbovancev in  kakovosti dela. Dom je zaposloval  veliko strokovnih delavcev (medicinske sestre, bolničarke, zdravstveni tehniki).

Zaradi vse večje potrebe starejših ljudi, ki so ostali v Mariboru brez varstva ali so bili zaradi starosti in bolezni tako prizadeti, da jim v domačem okolju ni bilo možno zagotoviti celodnevne nege ter varstva, je bil leta 1979 dograjen nov stolpič  za še 176 oskrbovancev.

Potrebe so  tudi kasneje   narekovale  povečanje števila postelj in tako so leta 1985 zgradili tretji stolpič   s  196 posteljami, ki so prav tako  namenjene večinoma nepomičnim oskrbovancem.

Življenjske razmere v domu Viltuš so se za oskrbovance in zaposlene kljub rednemu vzdrževanju močno slabšale, kar je leta 1989 pripomoglo h gradnji novega, četrtega doma za starejše na Taboru v Mariboru. Organizacijsko in kadrovsko je vključen v enotni dom upokojencev Danice Vogrinec Maribor. Enoto v Viltušu smo opustili, varovance pa  preselili v Maribor.